Gorsko reševanje

Vse vaše dejavnosti v gorah so nevaren »špas«, smrtno nevaren »špas«! Nesreče v gorah niso novost, pravzaprav se dogajajo, odkar je človeštvo. Dve stoletji nazaj je bila večina označena za delovne nesreče v gorskem svetu, ki pa so se pogosto končale žalostno. Sprva so ponesrečencem pomagali le najbližji (drvarji, pastirji, oglarji …). Prvo znano reševanje na Slovenskem je zabeleženo leta 1822, ko je strela na vrhu Triglava ubila Antona Korošca. Ta je spremljal stotnika Antonia von Bosia, ki je imel nalogo sestaviti trigonometrično omrežje Kranjske. Nesrečnega Korošca so šele s pomočjo domačinov iz Bohinja prenesli v dolino.

»Potreba« po organiziranem reševanju v gorah se je pokazala šele z razvojem gorskega turizma. Tako je leta 1902 v Mojstrani avstrijsko-nemško planinsko društvo vzpostavilo prvo reševalno službo na ozemlju današnje Slovenije. Slovensko planinsko društvo, predhodnik današnje Planinske zveze Slovenije, pa je prvo reševalno postajo ustanovilo aprila 1912 v Kranjski Gori, katere naslednica je danes Gorska reševalna zveza Slovenije. Gorska reševalna služba je delovala pod okriljem Planinske zveze Slovenije vse do leta 2006, ko je bila ustanovljena samostojna Gorska reševalna zveza Slovenije. Ta danes združuje 17 društev in postaj (Bohinj, Bovec, Celje, Jesenice, Jezersko, Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Ljubljana, Maribor, Mojstrana, Koroška, Radovljica, Rateče, Škofja Loka, Tolmin, Tržič), v katerih deluje več sto prostovoljnih gorskih reševalcev in reševalk.
 


Ko se pripeti nesreča …

… morate zbrati vse moči, da ostanete mirni, prisebni in sposobni poskrbeti za lastno varnost. Po potrebi se opremite z dodatno opremo. V trdem snegu obujte dereze in v roke vzemite cepin, pod stenami si poveznete čelado, v mrazu se zaščitite pred vetrom in hladom, v vročini pred pripeko itd. Ponesrečenemu namreč lahko nudite pomoč le, če boste tudi vi ostali celi in relativno dobro zaščiteni pred prežečimi nevarnostmi. Takoj zatem poskrbite za varnost ponesrečenca. Zaščitite ga pred mrazom in vetrom, po potrebi mu na glavo poveznete čelado. Še bolje pa bo, če ga kar umaknete z nevarnega območja – a le, če poškodbe to dovoljujejo. Marsikdaj je treba dobro pretehtati in izbrati »manjše zlo«. Če so poškodbe hude, ponesrečenemu čim hitreje nudite osnovno prvo pomoč (bočni položaj za nezavestnega, zaustavitev krvavitev, masažo srca …). S telefonom lahko že med nudenjem pomoči pokličete na pomoč gorske reševalce, sicer pa takoj, ko ponesrečenca vsaj nekoliko stabilizirate. Če vas je v skupini več, naj pomoč že takoj pokliče nekdo drug ali pa za to zadolžite mimoidoče.
 

Klic na pomoč

V slovenskih gorah je relativno dober telefonski signal, zato lahko pomoč pokličete s klicem na telefonsko številko 112. Če nimate telefona ali če se je izpraznila baterija, se odpravite proti najbližji planinski koči ali pa za pomoč zaprosite mimoidoče.
S klicem na številko 112 pokličete regijski center za obveščanje. Pomembno je, da operaterju sporočite naslednje podatke:
 
  •  KDO kliče,
  • KAJ in KJE se je zgodilo,
  • KDAJ se je zgodilo,
  • KOLIKO je ponesrečencev in KAKŠNE so poškodbe,
  • KAKŠNO pomoč potrebujete.
Operater vas bo verjetno povprašal tudi po vremenu, moči vetra ipd. Ti podatki bodo vodji intervencije v pomoč pri aktiviranju morebitne helikopterske pomoči, pa tudi siceršnjem načrtovanju reševalne intervencije. A na helikopter se ne moremo preveč zanašati. Ta je lahko hitro udeležen v posredovanju pri drugi nesreči. Jeseni in pozimi helikopter zaradi goste megle velikokrat ne more vzleteti z Brnika, čeprav je v gorah jasno vreme z brezvetrjem. Lahko močno piha ali pa mesto nesreče zakrivajo oblaki, skozi katere posadka helikopterja zaradi varnosti ne sme leteti.

V takih primerih bo reševalna intervencija potekala klasično, tj. z ekipo, ki se bo peš odpravila iz doline. Posledično moramo računati na večurno čakanje. Medtem morate ponesrečenca čim bolje zavarovati pred izgubo toplote in mu ves čas nuditi ustrezno prvo pomoč.
Med čakanjem na pomoč vas lahko vodja intervencije večkrat pokliče. Dal nam bo vse potrebne informacije in navodila. Nanj se lahko obrnete tudi, če imate kakšna vprašanja v zvezi z nudenjem prve pomoči. Predvsem pa morate upoštevati njegova navodila! Če res ni nujno, se ne oddaljujte od mesta nesreče. Enako velja tudi, če pomoč potrebujete, ker ste se izgubili. Reševalci vas bodo najlaže in najhitreje našli, če boste ostali na istem mestu. V vsakem primeru pa morate varčevati z močmi – tudi močmi elektronskih naprav (telefona, svetilke …).
 

Ko pride pomoč …

… in ko boste z reševalno ekipo navezali prvi fizični stik, morate delo prepustiti reševalcem – upoštevajte njihova navodila in se po potrebi umaknite. Reševalci bodo po čim boljših močeh poskrbeli za poškodovanca. Pa tudi za vas – po potrebi vam bodo pomagali tudi pri sestopu v dolino. Zelo pomembno je, da na prihod reševalne ekipe pripravite morebitne štirinožne prijatelje. Psi se lahko na številčno ekipo, ki sicer želi pomagati gospodarju, odzovejo precej različno. Tudi napadalno. Umaknite psa na varno razdaljo, če je le mogoče, ga s povodcem privežite na ustrezno mesto in nadenite nagobčnik. Če imate s seboj psa, je dobro o tem predhodno obvestiti tudi vodjo intervencije.

Če vas vodja intervencije obvesti, da bo reševanje potekalo s helikopterjem, se je treba hitro pripraviti na njegov prihod. Vse, še tako majhne stvari, pospravite v nahrbtnik! Če to ni mogoče (smuči), jih prestavite na mesto, ki je od kraja nesreče umaknjeno več deset metrov. Enako velja tudi za vse prisotne na mestu nesreče. Ko končno zagledate helikopter, se postavite v stoječ ali pol klečeč položaj z iztegnjenima rokama v obliki črke Y. S tem bomo helikopterski posadki dali jasen (in mednarodno dogovorjeni) znak, da potrebujete njihovo pomoč. Med približevanjem helikopterja bo začelo zaradi učinka rotorja močno pihati. Priporočljivo je, da si že predhodno z očali zakrijete oči (sploh v snegu). Piš helikopterske elise (rotorja) je izjemno močen. Z lahkoto prestavlja tudi večje predmete, in če kar koli zadene helikopter, eliso ali reševalca letalca, ki se po jeklenici spušča na mesto nesreče, so posledice lahko tragične. Če helikopter pristane in izkrca ekipo reševalcev v bližini mesta nesreče, se helikopterju NE SMETE približevati.

Po oskrbi poškodovanca sledi transport v dolino. Najpogosteje do najbližje ceste, kjer ga v nadaljnjo skrb prevzame ekipa nujne medicinske pomoči (NMP). V tragičnih primerih pa žal kar pogrebna služba.
 


Nekaj napotkov

Najboljša preventiva je samokritičnost. Ne podajajte se na poti in vrhove, ki so prezahtevni za vas! Ponavljam – vse vaše dejavnosti v gorah so nevaren »špas«, smrtno nevaren »špas«! Ne nasedajte varljivim slikam in opisom na spletu. Kar je nekomu lahko, je drugemu (pre)težko. Gora počaka – pridobite izkušnje na lažjih turah, težavnost stopnjujmo postopoma, tudi ob spremstvu planinskega vodnika na turah planinskega društva ali gorskega vodnika na zasebni turi. Z ustreznimi izkušnjami, znanjem in opremo lahko marsikatero tveganje pomembno zmanjšate.

Nesreče se seveda dogajajo tudi najizkušenejšim. Gorski reševalci vsako nezgodo vzamejo resno in brez pomislekov priskočijo na pomoč. Precej nejevoljni so ob vedno več reševalnih intervencijah, ki so posledica nepremišljenih in malomarnih ravnanj, s slabo pripravo na turo (ali kar brez nje), aroganco in lahkomiselnostjo. Reševalci z vsako intervencijo tvegajo svoje zdravje in življenje, s tem pa tudi dobrobit svojih partnerjev in otrok.

Avtor: Matej Ogorevc